6
Jan

POŠKODBE PRI SMUČANJU IN KAKO SE JIM IZOGNITI

O smučarskih poškodbah mora imeti usposobljen osebni trener neko osnovno znanje, da razume problematiko neprimerne fizične pripravljenosti pred smučarsko sezono (s tem povečano incidenco poškodb). V primeru take stranke mora tudi ustrezno reagirati s samim treningom in svetovanjem.

Smučarske poškodbe so bile prvič opisovane v 70.letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da se je število od takrat praktično prepolovilo (oziroma zmanjšalo za 50%), še vedno predstavljajo velik delež vseh športnih poškodb. Manj poškodb kot v preteklosti gre na račun izboljšanja smučarske opreme in napredne tehnologije (predvsem vezi, ki ob padcu odpnejo smučko, kar je bistveno zmanjšalo incidenco zlomov spodnjih okončin). Kar pa se v zadnjih letih opaža, je večji delež visoko energijskih, življenjsko ogrožujočih poškodb, ki so posledica slabe pripravljenosti, neznanja smučarja in predobre opreme, ki si jo lahko privošči premožnejši posameznik. Rekreativni populaciji je danes na voljo praktično enaka oprema, ki jo imajo vrhunski tekmovalci z vsakodnevnimi treningi in več kot 250-300 smučarskimi dnevi na leto, medtem ko povprečen rekreativni smučar preživi na snegu nekje do 10 dni na leto s tem, da je njegova priprava na smučarsko sezono in predhodna telesna aktivnost močno vprašljiva.

Smučarske poškodbe delimo na:

  1. Poškodbe kolena

Poškodbe kolena zavzemajo 30-40% vseh smučarskih poškodb. Najpogosteje pride do blažjih zvinov stranskih vezi. Večje poškodbe, ki zahtevajo obisk pri zdravniku, so delno natrgana ali raztrgana stranska vez (MCL – medialna kolateralna vez pogosteje kot LCL – lateralna kolateralna vez), križne vezi (predvsem sprednja križna vez – ACL, redkeje zadnja križna vez – PCL) ter raztrganina meniskusa. Možni so tudi zlomi kosti v kolenu – od pogačice pri direktnem udarcu, do zloma proksimalnega dela golenice pri pretiranemu valgus/varus stresu, do zloma distalne stegnenice pri visokoenergijski poškodbi. Vsi zlomi zahtevajo operativno zdravljenje.

  1. Poškodbe glave

Poškodbe glave so zastopane nekje v 10-20%. Zavzemajo tako blage udarce v glavo, pretres možganov, do življenjsko ogrožujočih stanj kot so zlomi lobanje in inrakranialne krvavitve. Pri trkih so možne tudi hujše poškodbe obraza in zlomi obraznih kosti, ki večinoma terjajo operativno zdravljenje.

  1. Poškodbe ramenskega sklepa

Zavzemajo približno 10% vseh poškodb. Pri direktnem padcu na ramo so v osprednju zlomi ključnice, akromioklavikularne sindezmolize (poškodba vezi med ključnico in lopatico), izpahi ramenskega sklepa, poškodbe mišic rotatorne manšete in zlomi zgornjega dela nadlahtnice.

  1. Poškodbe palca in zapestja

Poškodbe palca so bolj zastopane pri smučarjih, ki imajo palice, kjer pri padcu pride do abdukcijske (odmika) poškodbe palca in posledično natega ali raztrganine stranske vezi (UCL – ulnarne kolateralne vezi) MCP (metakarpofalangealnega) sklepa (to je sklep med dlaničnico in falango palca). Nezdravljena poškodba lahko vodi do nestabilnega sklepa.

Poškodbe zapestja so pogostejše pri deskarjih na snegu, kjer pride do direktnega udarca pri padcu. Zlomi so pogosti, velikokrat je treba tak zlom tudi naravnati v splošni anesteziji .

  1. Poškodbe hrbtenice

So možne predvsem pri padcih z višine pri izvajanju skokov. Mehanizem poškodbe je lahko fleksijski/ekstenzijski ali kompresija. Največkrat so prisotni le udarci, lahko pa pride tudi do zloma vretenca, nekoliko pogosteje pri aksialni (kompresijski) obremenitvi do zloma prvega ledvenega vretenca. Glede na tip zloma je velikokrat potreben operativni poseg in stabilizacija.

  1. Visokoenergijske poškodbe – poškodbe notranjih organov

So posledica velikih hitrosti, ki se sedaj pri smučanju zaradi nove tehnologije in carving smučk dosegajo. Možne so raztrganine pljuč, jeter, vranice in ledvic, pride lahko do zloma reber in posledičnega pnevmotoraksa. Vse opisane poškodbe so življenjsko ogrožujoče in zahtevajo takojšnjo oskrbo nujne medicinske pomoči in nato v bolnišnici kirurga

 7. Zlomi spodnje okončine

Tu govorimo predvsem o zlomih goleni in gležnja. Prvi so posledica torzijske sile na smučarja, ki se mu ne odpne smučka pri padcu, drugi pa neustrezne smučarske opreme (npr. smučar ima predobre oziroma že kar tekmovalne smuči in preslabe premehke smučarske čevlje, kar posledično pivede do prevelikega gibanja stopala in gležnja znotraj čevlja, ki je premalo zategnjen, in zloma).

.

Kako ravnati, da se poškodbam izognemo?

– zelo pomembna je ustrezna telesna pripravljenost smučarja

– priporočljiva je nošnja ustrezne zaščitne čelade

– imeti mora primerno smučarsko opremo, ki je sorazmerna njegovemu smučarskemu znanju

– smučarske opreme si ne sme izposojati pri prijateljih (verjetnost poškodbe naraste za 800%)

– potrebno je ustrezno ogrevanje in ohlajanje pred in po smučanju

– držati se navodil na smučišču in ne smučati po neoznačenih progah

– smučati po terenu, ki ustreza smučarskemu znanju

– na smučišču je potrebno paziti nase in predvsem na druge, pri širokem vijuganju je potrebno vedno kontrolirati smučarje za seboj

Mitja Maechtig dr. med.specialist ortopedske kirurgije